ZGODBE IZ NAŠIH VRST


" LISIČKA ZVITOREPKA "
" LISIČKA ZVITOREPKA "

 

Iz lovčevega dnevnika …

Nedelja 28. 01. 2018

 

 

 1. LOVSKI TABOR » LISIČKA ZVITOREPKA » v LD Videž Kozina

 

 Porajala se je misel.

Iz te so se razvile ideje, oblikovala ekipa in nastal je program za izvedbo prvega lovskega tabora. Ime tabora je kar samo privrelo na plano, ekipa in mentorji so zavihali rokave in pričeli pisati novo zgodbo v lovski družini Videž Kozina.

 

Pobuda za organizacijo lovskega tabora je bila zasnovana na dejstvu, da želimo z izvedbo tega dogodka mlade seznaniti z varstvom divjadi in naravnega okolja, v katerem si je divjad našla streho nad glavo in katerega smo tudi mi uporabniki.

Udeležencem tabora smo želeli pokazati, da lovstvo ni samo lov, ampak veliko več - je lovska kultura, lovska kinologija in nenazadnje druženje in pripovedovanje.

Mladina je z lastno prisotnostjo in aktivnostjo v naravnem okolju, s pomočjo lovcev spoznavala divjad, naravo in vse njene čare in še marsikaj, kar je včasih očem prikrito.
Z organizacijo tabora smo želeli doseči, da vsak prisotni posameznik občuti lovstvo na lastni koži in uvidi, da je beseda lovstvo širšega pomena, ki zajema številne tako naravoslovne kot družbene dejavnosti.

 

Bližal se je ta dan – dan D.
Nestrpnost… Pričakovanje…. Odziv udeležencev in okolice…To je bilo le par vprašanj, ki so se nam porajala pred 1. izvedbo lovskega tabora za mlade » LISIČKA ZVITOREPKA 2018 » pod okriljem matične lovske družine.
Ampak kot se je izkazalo, sta bila vsak dvom in strah popolnoma odveč.

Sama organizacija ter izvedba tabora sta bila brezhibna in letvica za nadaljevanje tega tabora je zastavljena zelo visoko.
Vsebino tabora je ekipa mentorjev zasnovala tako, da so udeležence odpeljali od mestnega vrveža, od tablic in računalnikov v naravo, v bližnjo okolico in gozd, katero nekateri včasih vidijo le skozi okno in na internetu.

Lahko se pohvalimo – DA, bili smo uspešni in prepričljivi.


Jutranji zbor in hiter prelet po nabornikih tabora je nakazoval, da bo danes pester in zanimiv dan. Po zajtrku in opravljenem pozdravnem nagovoru vodje tabora in podpredsednika lovske družine, je vsak udeleženec dobil majico in kapo, napolnili smo nahrbtnike z vodo ter se ob zvoku lovskega roga z zastavo tabora na čelu podali na pot proti idiličnemu Bivaku pri Lipi. Naj vam takoj povemo, da to ni bil navaden pohod. Ah, kje pa. Doživeli smo pravo učilnico lovstva ter poslanstva lovcev na prostem, z nazornimi obrazložitvami njihovega dela in vloge v naravi, o načinu dela, o obnašanju do ostalih tovarišev in nenazadnje slišali tudi kakšno »lovsko prigodo«. Pohod skozi lovišče je slikovit in zanimiv, tako da smo spoznali vlogo kalužišča in kala v naravi, pomen solnice za divjad, kaj pomeni lovska vejica in njena uporaba, kakšen je pogled iz lovske opazovalnice –preže in še še bi lahko naštevali, ampak je prostor za članek premajhen. Na prvi postaji –pri Lipi nam je bila predstavljena lovska družina Videž Kozina, lovski kroj ter spoznavanje z lovskimi psi in njihovo vlogo v lovstvu. Ponovno se je oglasil lovski rog in zaslišal se je glas: » Kosilo! ». V vrsti, lepo eden po eden se razporedimo okrog kotla iz katerega diši lovski golaž s polento, za piko na i pa poskrbijo slastna sadna nabodala. Ko se okrepčamo, se odpravimo na lov za lovskim zakladom. Krožno poučna pot z vsebino vprašanj in odgovorov, katere so vsrkavali tekom pohoda skozi lovišče, je bila prav paša za naše možgančke. Mladi udeleženci so se je lotili z vso resnostjo in vnemo, kar dokazujejo pravilni odgovori na koncu poti in najdena skrinja z zakladom.
Naposled smo zapustili bivak pri Lipi in se napotili proti drugemu delu tabora – k lovski koči na Glavici. Tam so nas pričakale »lovske EX tempore«, kjer smo z barvicami in flomastri prenesli naše vtise na risalne liste – končni izdelki so bili čudoviti. Sami vemo, da so živali in otroci bi rekli »tudi puške« atraktivnejši del njihovega videnja o lovcih. Zatorej je bila v ta namen pripravljena razstava o vseh živalih- divjadi, katere živijo v našem okolju v posebej prirejenem naravnem okolju-gozdu ter predstavitev orožja.
Tabor se je prevešal v sklepni del – druženje s starši.
Še prej pa smo podelili pohvale in priznanja vsem udeležencem tabora in mentorjem, obiskali sta nas tudi županja in podžupanja občine Hrpelje-Kozina ter strnili svoje videnje in misli ob prvem tovrstnem taboru v naši občini. Zadnje dejanje so naši lisjaki in lisičke, kakor se jih je prijelo ime, veselo vzeli leskove palčke v roke in na njih ob vroči prasketajoči žerjavici pekli hrenovke, medtem ko so starši svoje poglede na tabor delili z nami ob pikniku v parku ob lovski koči.


Sonce je zašlo, na lovsko kočo je padel mrak in le zastava tabora je plapolala v nežnem vetru sem ter tja ter pripovedovala lovske zgodbe gozdnim škratom in vilam.
Prebili smo led, ampak ta zgodba ni zaključena . Vidimo se prve dni septembra, ko bo na ogled razstava likovnih del naših lisičk in lisjakov, predstavljen bo CD tabora in še kaj se bo našlo …

 

Za konec pa zahvala: lovski družini LD Videž Kozina, vodji tabora Dariju Jelušiču, pomočniku vodje tabora Davidu Memonu, mentorjem Vojku Lazarju, Renatu Počkaju, Dorijanu Andrejašiču, Aleksandri Rudež, Suzani Godina Jelušič, Stojanu Benčiču, Andrejki Cunjac ter naši kuharici Anici Benčič in »dolce viti« Aleni Jež, ki je poskrbela za sladice.


Za pomoč pri organizaciji tabora se zahvaljujemo tudi občini Hrpelje-Kozina na čelu z županjo, gospo Saško Likavec Svetelšek, Nane Bar Sonja Rudež s.p. in čebelarstvu Sedmak.

 

Do naslednjega snidenja vam kličemo
lovski zdravo
                                                                                                                 David Memon

 

 

 

Iz lovčevega dnevnika …

 

Nedelja 28. 01. 2018

 


.....čas kaj hitro mine, ob dobri družbi še prehitro.
Tako je hitro minil čas skupnih lovov, skupnih druženj s tovariši iz domačih koncev Slovenije in tujine.
Divjad se umika k počitku, narava se bo počasi - počasi po korakih začela prebujat in brstet, pridni pari lovčevih rok pa bodo izdatno pripomogli k njeni čistoči, urejenosti gozdnih poti, čiščenju in izgradnji novih napajališč ter uredtev krmnih in pašnih površin.
Še preden pa zavihamo rokave in poprimemo za delo v lovišču, smo se zadnjo nedeljo v januarju še zadnjič odpravili na skupni lov po našem lovšču.
Lepo nedeljsko jutro, številčno obiskan lov in zavidljivo število poganjačev s psi, se je pogumno podalo v predel mogočne soteske Glinščice. Trden korak je stopal čez drn in strn hriba, lovčeva ušesa so napeto in pozorno spremljala in poslušala pasji lajež, ki se je razlegal po celi dolini.Kot bi rekli po domače "ko se vse poklopi", tudi Diana nas ni pustila na cedilu in pod budnim očesom namenila bogat plen.

Velika zahvala gre poganjačem, ki so se hrabro spopadli z težko prehodnim z robidami in skalovjem obdanim terenom ter njihovimi 4 nožnimi spremljevalci, katere je bil pravi "gušt" gledat , kako so kot profesorji opravljali svoje delo. Po končanem lovu in pozdravi lovine pred lovsko kočo na Glavici, je sledil zadnji pogon.

....tukaj se je začela še druga zgodba te prečudovite skupne nedelje. Naši lovski pavšalisti iz Italije so pripravili zaključno kosilo. Ko so zraven zaigrale melodije harmonik, v spremstvu baritona in kitare, se je prisotna druščina predala zvokom in zadonele so pesmi iz grl tovarišev zelene bratovščine. In to je bistvo lova, vsaj zame - lov ni samo pritisnit na petelina ali pa na njega oditi zaradi bežanja od določene obveznosti.
Zadnji  pogon je namenjen druženju, izmenjavi raznih zgodb in doživetij, utrjevanju in krepitvi prijateljskih odnosov, tako znotraj LD kot v širši okolici v kateri živimo. Navsezadnje ljudje smo si različni, ampak miselnost vseh bi morala strmeti na pravo pot - tisto pot, ki vodi v pozitivni in uspešen razvoj LD ter v tovarištvo in medsebojno pomoč eden drugemu.
Polena naj ostanejo v drvarnici za zimo.
Naj se na koncu še enkrat zahvalimo vsem lovcem, vsem poganjačem in ostalim prisotnim, kateri ste dajali takt in čar tem pogonom in navsezadnje meni tudi razlog, da kdaj pa kdaj kaj napišem.

 

Naj končam z enim stavkom, ki se mi je utrnil v spomin in nosi naslednje sporočilo:

 

" ŽIVLJENJE NAJBOLJE UPORABIMO,

ČE GA PORABIMO ZA NEKAJ KAR TRAJA DLJE KOT ŽIVLJNENJE SAMO.
NEKATERI STORIJO TO Z BESEDAMI, DRUGI Z DEJANJI.
AMPAK BESEDE IZGINEJO,

DEJANJA OSTANEJO ZA VEDNO "

 

 

D.M

Navadni fazan- Phasianus colhicus
Navadni fazan- Phasianus colhicus

 

Iz lovčevega dnevnika …

 

Sobota 11. 11. 2017

 

 

Lov na malo divjad med lovskimi prijatelji LD DESTRNIK IN LD VIDEŽ KOZINA

 

 

Vedno znova in znova se radi vračamo na prostrana in širna koruzna polja, na obronke tiho čuteče Pesnice, v pisane in mamljivo vabljive gozdne remize ter med prečudovite prijatelje – natančneje med lovske tovariše v LD DESTRNIK.
Tudi letos se je odvil tradicionalni lov na malo divjad med pobratenima lovskima družinama.

Vsak, ki je kdajkoli obiskal to pokrajino, občutil stik in pristnost domačinov in njene okolice, je domov odšel poln čudovitih vtisov in spoznanih novih lovskih tovarišev.
Jasno rano sobotno jutro je naznanjalo, da bo naše druženje spremljalo lepo vreme, nam lovcem pisano na kožo.
Že skoraj požeta koruzna polja in prostrane površine oljne repice so vabila naše korake, naj počasi in preudarno pregledajo in prehodijo sleherno ped čudovite okolice Drstelja.
Iz nežne rose se je od poganjačevih glasov umikala srnjad, psi so v zrak dvigali čudovite pisane fazane in iz toplih lož podili zajce. Tudi marsikatera lisica ni ostala ravnodušna nad pasjim laježem in gonjo. Jutranji koraki so postajali težji in počasnejši, čudovito toplo vreme nas je zvabilo v kratke rokave in marsikomu je po čelu zdrsnila kapljica potu. Ko je zvon v daljavi oznanil poldne, nam je tudi mamljiv vonj iz kotla dal vedeti, da se bliža čas kosila. Korak lovcev je pospešil tempo in zavil proti bližnji kmetiji, kjer nas je čakal kuharski mojster in nam postregel z odličnim golažem, kateri nam je dal novih moči za korakanje po »frišno« preoranih njivah. Kot bi nekoč rekli v osnovni šoli – predmet SND – spoznavanje narave in družbe, ter mi dodamo še spoznavanje divjadi, se je prevešalo h koncu. Zadovoljni in polni lepih lovskih doživetij smo krenili proti lovskemu domu LD Destrnik.
Po pozdravu lovine in zahvali naši lovski zavetnici Diani, smo sedli k zadnjemu pogonu. Ob polno obloženih mizah, smo si izmenjali vtise, ki so nas spremljali tekom lova in lovske zgodbe so kar deževale in pritegnile pozornost slehernega prisotnega.
Ko pa je zaigrala » Marjanova » harmonika »in  Boštetova » kitara, lahko rečemo, da je to TISTO PRAVO – dobra družba, katera je temelj za zdravo lovsko sredino in druženje s pristnimi lovskimi tovariši. Žal smo morali naše gostitelje iz Destrnika počasi zapustiti in zagristi v temo avtoceste proti Primorski.


Ob koncu bi se LD DESTRNIK zahvalili za izredno gostoljubje in sprejem ter čudovito preživet dan oz. dva v njihovi sredini.


Naj kopiram Marjanove besede : » DRAGI PRIJATELJI » vidimo se kaj kmalu, ko boste ponovno okusili primorsko robido, čudovito pisan ruj ter se boste na stojiščih spraševali, ko bo mimo pridrvel prašič » hudiča, kaj je ata ali mama » ☺…..
………do tedaj vam kličemo lovski zdravo, dober pogled in varen korak.


 David Memon

 

lovska opazovalnica
lovska opazovalnica

 

Iz lovčevega dnevnika …


Petek, 29. maj 2015


Odpravil sem se na mojo visoko prežo na Vrhe. Grede sem se prej vpisal v evidenčno knjigo. In potem na preži. Ravno pravi čas. Par minut pred osmo uro, ko se sence daljšajo. Tišina je prav prijetna. Burja se je utišala. In lepo mi je v pričakovanju. Ko se narava pripravlja na spanje oziroma prebujanje nočnih zemeljskih bitij. Mudi se mi ne nikamor. Počivam. Odlašam, da pritisnem gumb na televiziji. Pa saj ne odločam jaz. Iz teme gozda se premakne sivo rdeča lisa, kar proti hrastu, kjer je solnica. Srnjak je. Prejšnje dni je izstopal na desni strani ograde in v visoki travi, da sem ga komaj opazil. Gledam tudi danes tja po visoki travi in ga uzrem, samo glavo z rogovoma čez ušesa. In spet na levo stran k solnici, kjer je še lepši, večji. Lepo liže po hrastu, kar visoko, torej sta dva. Pravico ga imam upleniti. Vse se spreminja, tudi jaz. Stisnem zobe in ga pustim za drugič. Prava terapija na lovu, si rečem. Film se nadaljuje v levem kotu ograde, uzrem dva prašička. Prejšnje dni so bili trije. Gledam k solnici. Srnjak še kar liže. In ga vidim, deset korakov stran v travi, tretjega prašička. In pričnem zbirati, primerjati, kateri je prašič in katero svinja. Lepo mi uspeva, da ne pritisnem. Sem se že opekel pred leti. Danes bo vse zaman, si mislim, ko gledam še četrtega in potem še petega in šestega. Vse je tiho. Prašički se pasejo v visoki travi, kjer je tudi mlada detelja. Počasi se loči svinja na rob njive, ostali rinejo v travo. Z daljnogledom na puški izbiram ta manjšega. Kaj če je tudi ta manjši svinja. Jok, si rečem in jih pustim pasti. In svinja pri kraju, kakor da vse opazuje in varuje. In mimo nje skoči zajček iz detelje in samo prhne, svinja za njim in nato še en zajček, ki je zbudil pozornost vseh prašičev in je v slalomu zbežal v gozd. Videl sem torej že deset živali. Enajsti se je pokazal zadnji. Čisto malo progasti mladiček. Torej je zagotovo bila svinja na robu njive. Stemnilo se je. Oglasil sem se čisto po tiho, da so mi naredile prosto, da sestopim s preže. Nasvidenje do drugič in lahko noč.

 

 

Četrtek, 4. junij 2015


Prišlo je že poletje. Temperatura v kuhinji 28 stopinj C. Na lov sem šel na mojo prežo na Vrhe. Lepo sem se namestil na preži, ki sem jo dva dni prej malo učvrstil. Sonce je tonilo za hrbtom in vročina je popustila. Vse je mirno, tiho. Ptiči pa kar lepo pojejo in kukavica je glavna. Srnjakov pa ni na spregled. Trava je visoka in je težko opaziti pasočo se divjad. Je že ura 20.30, ko pridejo prašiči. Pa ravno pod prežo, da sem jih prej zaslutil kot slišal in v travi komaj opazil. Adrenalin se mi je dvignil in, ko je črnjuhec priril na rob njive, sem pričel meriti in čakal sem, kaj bo. Ali me bodo zaslutili in pobegnili? Pa nič. Gledam, merim lepo v pleče in pok. Vidim ga v travi, kako rita, kakor da ga je nevidna sila pritrdila k tlom in se hoče osvoboditi in iti z ostalimi proč. Bratec je skočil proč, se ozrl proti meni, obstal minuto dve. Izpraznil sem puško in razbežali so se po visoki travi tiho, kakor so prišli. Pri pregledniku sem opravil pregled. V redu odstrel.


Jože Barba

 

 

 

srnjak na paši
srnjak na paši

 

Iz lovčevega dnevnika …

 


Četrtek, 16. 7. 2015


Pravzaprav je bil že 31. julij, ko sem prijel za svinčnik, da si zabeležim dogodek dne 16. julija. Prišli so nam topli dnevi čez 30 stopinj in najbolj primerno je iti na prežo na Vrhe. Kar visoko na borovcu, 18 klinov na lestvi. Okrog preže vrhovi hrastov, prijeten hlad. Ura je 8 zvečer proč. Visoka trava v ogradi je pokošena. Posušeno seno je v velikih okroglih balah. 16 bal. Tla so že zelena z novo otavo, kamor srnjad rada pride na pašo. Smo po 15. juliju in vročina je prava in je čas, ko se prične prsk pri srnjadi. Lepo mi je, si rečem. Kar bo, pač bo. Z očmi kontroliram rob ograde in na levi strani prej slišim kot vidim udarce po veji – in ga že uzrem pri vrzeli, kako maha z rogovjem po ograji. Malo se ustavi, se ozre levo, pa zopet skrije glavo v grm in spet se mi pokaže. V srcu čutim impulz, ukaz, da je napočil čas za akcijo. S puško sem bil na strelitvi zadovoljen in tudi prašiča sem lepo zadel. Tako sem pomirjen in križ v daljnogledu nastavim nizko za plečko, ko se srnjak umiri, pritisnem petelina na puški. Strel mi ni bil preveč zanesljiv. Premalo trdno sem držal puško. No, kar je, je, dobro, da je preža napravljena, da se puška lepo uleže za strel. Ko je uho zaznalo strel, je tudi oko uzrlo zadetek v srnjaka in ploski padec na tla. Oddahnil sem si, da ga nisem obstrelil. Je na tleh in že lepo umirjen. Umiril sem se, spočil. Ne mudi se mi do njega. Kakor da se bojim, da ga ne preženem. Grem po avto, da mine 15 minut. S spoštovanjem stopim k srnjaku. Opravim dolžni mu obred. Odganjam občutek krivde nad storjenim in zahvalim se Diani za lepi doživljaj. Opravljen pregled pri Milanu je bil v redu, čeprav malo pozno. Po nasvetu Milana je očiščeno rogovje že na steni poleg najdenega jelena in čaka do januarja na pregled trofej.

 


Sreda, 29. 7. 2015


Grem še malo ven s puško, v naravo. Zaželim si v goro, v Senen dol. Ob vpisu v knjigo pa ugotovim, da sta šla v Senen dol že dva druga lovca. Odločim sem za Kotel. Ustavim se pri lovski koči, da vidim, kako je z obnovo koče. Kakor je bilo rečeno na občnem zboru spomladi. Tokrat drži obljuba gospodarja Andreja in predsednika LD Videž Vilijema. Okrog koče je že grušt in nova fasada. Streha se lepo sveti, nova Bramac. Ni kaj, so pridni naši mladi lovci. Sedem v avto in se peljem do bivaka pri Lipi in lepo peš do Kotla na prežo. Iz dna Kotla gor kar lepo piha. Preža je lepo popravljena. Gozdna pot je lepo urejena skoraj do preže. Že leta 1963 sem napravil na istih treh hrastih prežo. Prav milo mi je pri srcu ob tem spominu. Lepo se namestim in utihnem. Dol, čisto pri dnu v mali ogradi opazim rdečo liso. Srnjak bo, rečem potiho. In pogledam z daljnogledom na puški. Hok, jok, glej ga no, saj bo jelen. Premakne se na sredo ograde in proti meni. Mislim, da je osmerek. Ni se dosti časa obotavljal na čistini. Skril se je v grmovje in se obrnil nazaj ter med brinjem počasi umaknil gor v gozd proti Semen dolu, kjer je zorana njiva z repo. Dovolj imam za danes, ne bom čakal teme, vrnem se proti lipi, proti avtu.


Jože Barba