PASME PSOV V NAŠI LD


Nemški ostrodlaki ptičar- ŽIMAVEC
Nemški ostrodlaki ptičar- ŽIMAVEC

NEMŠKI OSTRODLAKI PTIČAR  (žimavec)

 

Izvor: Nemčija


Skupina: Sodi v FCI VII - Ptičarji

Uporaba: Vsesplošno uporaben lovski pes.


Življenjska doba: 10-15 let


Videz: Ptičar plemenite zunanjosti, športnega videza, s pozornim in energičnim izrazom in z žimasto dlako, ki popolnoma varuje kožo pred vremenskimi vplivi in neprijaznim terenom. Njegovo gibanje mora biti močno, z dobrim izkorakom, tekoče, harmonično in energično.

 

Zgradba dlake: žimasta, močna, priležna. Krovna dlaka je približno 2 - 4 cm dolga. Gosta podlanka, ki je vodo odporna. Celo telo ne sme biti skrito pod predolgo dlako. Žimasta in trda dlaka mora zagotoviti psu kar najboljšo zaščito proti poškodbam in proti vodi. Dlaka na spodnjem delu nog, po trebuhu in po prsih naj bo krajša, toda gostejša. Dlaka po glavi in po ušesih naj bo krajša in gosta, toda to ne pomeni mehkejša. Zelo vidne so močne obrvi in brada - ne predolga, toda žimasta / ostra kot se le dá - kar poudarja njegov energičen izraz.

 

Barva: rjavo-rdečkasto-siva, črno-rdečkasto-siva, z ali brez lis. Rjava z ali brez beline na prsih. Druge barve niso dovoljene.


Oskrba: Redno krtačenje, ob menjavi dlake je potrebno staro odmrlo dlako odstraniti, čiščenje ušes - odstranjevanje dlake, kopanje po potrebi.


Višina: plečna višina:
- psi od 61 - 67 cm,
- psice od 57 - 64 cm.


Teža: Teža: se giblje med 27 kg in 32 kg


Temperament: Trden, hraber, uravnotežen, ne sme biti agresiven in ne plah, energičen, pa vendar prijazen. Kot vsi lovski psi ima močan lovski nagon.


Čuvaj: Je gospodar svojega teritorija. Najbolj čuvajsko pa se obnaša do svojega plena.


Zaščita: Poleg obveznih cepljenj (tako kot vsakega drugega psa ) ga je potrebno zaščititi proti parazitom in zajedalcem.


Bistroumnost: Zelo inteligenten pes.


Zmožnost šolanja: Zelo hitro dojema in se z veseljem uči. Ob pravilnem pristopu in zgodnjem začetku nam je v ponos.


Odnos do otrok: Zelo rad ima otroke.


Odnos do drugih živali: Kakor ga naučimo. Pa vendar, ni preveč naklonjen vsem živalim.


Odnos do tujcev: Zadržan.


Karakter: Zelo je navezan na svojega lastnika, zato mu želi ugajati. Splošno po karakterju pa je lovec.


Domače okolje: Dobro se počuti tako znotraj stanovanja kot zunaj.


Primeren lastnik: V prvi vrsti lovec, lahko pa tudi nelovec, vendar se mora lastnik zavedati, da pes potrebuje lov, brez tega je nesrečen.



Nemški prepeličar
Nemški prepeličar


NEMŠKI PREPELIČAR

 

Izvor: Nemčija

 

Skupina: 8. šarivci

 

Uporaba: Prepeličar je vsestransko uporaben pes šarivec. Je dober prinašalec po suhem in iz vode. S svojim odločnim značajem je primeren tudi za lov na divje prašiče.
Ker je zelo vodljiv in učljiv, ga imamo lahko tudi za spremljevalca.

 

Življenjska doba: 12-16 let

 

Videz: Je srednje velik, dolgodlak in mišičast pes s plemenito glavo in močnih kosti. Telo je spotegnjeno tako, da razmerje med višino in dolžino trupa znaša pbl. 1:1,2.

 

Barva: Poznamo štiri tipe obarvanosti prepeličarja. Najbolj pogosti sta rjavec in serec, katerih vzreja poteka ločeno, obstaja pa še brezec (prevladujoča bela pred rjavo) ter rdeči (lisičje rdeči) prepeličar, ki je redkost. Neosveščeni vzreditelji rdeče prepeličarje pogosto ob rojstvu likvidirajo misleč, da gre za izrodke.

 

Dlaka: Daljša, priležna ravna do valovita. Ne sme biti svilnata. Po glavi je krajša, po uhljih, vratu (ovratniku), predprsju in križu pa je dlaka dolga in valovita. pri nekaterih primerkih tudi skodrana. Na prednjih in zadnjih nogah ter repu dlaka tvori daljše praporce.
Podlanka je obilna, obvezno pa mora pokrivati tudi trebuh.

 

Višina: Psi 48-54 cm, psice 45- 52 cm

 

Teža: Skladno z višino od 18-25 kg

 

Temperament: Serci so nekoliko odločnejši in ostrejši kot rjavci, imamo pa tudi izjeme. Ko se pri posameznih linijah rjavcev pojavi pomanjkanje temperamenta (strasti) pri paritvi posežejo po sercih.

 

 

 

 

Resasti jazbečar
Resasti jazbečar


RESASTI JAZBEČAR

 

FCI skupina: Jazbečarji

Velikost: od 25 do 27 cm


Teža: do 9 kg
(obseg trupa je nad 35 cm)


Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme


Njegova domovina je Nemčija. Resasti jazbečar spada med stare pasme, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Predstavnik te pasme je bil križan s pritlikavim šnavcerjem in Dandie Dinmont terierjem, tako so vzredili močneje odlakanega psa, ki je dobro zaščiten med lovom v rovih, poleg tega pa je tudi dober, pogumen in oster lovec na glodalce. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov, saj je od vseh jazbečarjev najbolj primeren za lov na jazbece, lisice, zajce itd.


Opis pasme


Po obliki je Resasti jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je debela, resasta, močno priležna. Na gobcu je dlaka daljša in tvori brado, obrvi so košate, na repu je dlaka gladka in priležna. Podlanka je nežna. Barva dlake: črna z ožigi in dimasta (podobna barvi divjega prašiča). Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, občasno brisanje z vlažno krpo in dvakrat letno trimanje.

 

Karakter pasme


Po naravi je Resasti jazbečar pogumen, oster, bojevit, živahen, radoveden, prijazen, samostojen, razmišljujoč, zelo inteligenten, močno čustveno razvit, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, ima izrazit lovski nagon, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, poslušen, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico, vztrajen, tovariški. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Ima močno razvite vohalne sposobnosti. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost, ljubosumnost. S psi se dobro razume. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

 

 

 

Posavski gonič
Posavski gonič


POSAVSKI GONIČ


Velikost: od 46 do 58 cm
(za samca idealna višina 50 cm in za samico 48 cm)


Teža: od 16 do 24 kg


Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme


Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je bila vzrejena v 20. stoletju na območju bivše Jugoslavije. Prvič je bila pasma predstavljena leta 1939. Uradni standard FCI je bil objavljen leta 1955, kot kraški gonič, leta 1959 pa pod današnjim imenom. Kljub temu, da je bila pasma najbolj razširjena v Sloveniji, je s sklepom FCI leta 2003 postala avtohtona hrvaška pasma. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti sredozemski goniči in bosanski psi. Nastopa v vlogi lovskega (manjša divjad) in družinskega psa.

 

Opis pasme


Po obliki je Posavski gonič srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, ravna, gosta in trda. Barva dlake: različni odtenki pšenično rdeče. Dovoljene so bele oznake po prsih, trebuhu, vratu, glavi, spodnjem delu tac in na koncu repa. Nega obsega redno krtačenje, čiščenje ušes in kopanje, kadar je nujno potrebno.


Karakter pasme


Po naravi je Posavski gonič samozavesten, živahen, poslušen, ubogljiv, zagnan, doma umirjen, ljubeč, odličen lovec, dober čuvaj, energičen, vztrajen, vzdržljiv, samostojen, družaben, delaven. Čut za voh ima zelo razvit. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro ujame, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost. Ob pravilni socializaciji se dobro razume z drugimi psi in poznanimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (lovec), odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Potrebuje veliko dnevnih aktivnosti, tako fizičnih kot umskih. Na sprehodu je priporočljiva uporaba povodca. Primerno bivalno okolje je hiša z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v pesjaku.

 

Zdravje pasme


Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

 

 

 

Slovaški gonič
Slovaški gonič

 

SLOVAŠKI GONIČ

 

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)

Velikost: samec meri od 45 do 50 cm,  samica meri od 40 do 45 cm

Teža: od 20 do 25 kg


Življenjska doba: od 11 do 13 let

 

Zgodovina pasme

 

Njegova domovina je Slovaška. Pasma je stara, saj obstaja že iz časa antike. Uporabljali so ga za lov na divjega prašiča. Pasma je bila priznana leta 1870. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1963. V sedanjem času je predvsem lovski pes, čuvaj in družinski pes. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih. Izven domovine je slabo poznan.

 

Opis pasme

 

Po obliki je Slovaški gonič srednje velik, močan, mišičasto grajen pes. Dlaka je kratka, priležna, gosta in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črna z rjavimi oznakami. Dlaka ga dobro varuje pred vremenskimi vplivi.


Karakter pasme

 

Po naravi je Slovaški gonič inteligenten, samostojen, temperamenten, posušen, vodljiv, vztrajen, vzdržljiv, oster, drzen, zanesljiv, prijazen, družaben, zvest, zaščitniški, dober čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici. Ima dobro razvit čut za voh in orientacijo. Možne negativne lastnosti: agresivnost, napadalnost, preveč zaščitniški, nestrpen – pogojeno z nepravilno in nepravočasno vzgojo. Na lastnika je izredno navezan in do njega zelo zaščitniški, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad, do njih je strpen in zaščitniški, kljub temu je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, njihov prihod oznani z lajanjem, lahko tudi napadalen. Ob pravilni in pravočasni socializaciji sprejema domače živali, do nepoznanih prevlada lovski nagon, včasih tudi agresija. Lastnik mora biti zelo izkušen, discipliniran, dosleden, odločen, avtoritativen, fizično aktiven (lovec) in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Pes potrebuje odločno vzgojo, veliko gibanja in ostalih zaposlitev.

 

Zdravje pasme

 

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.

 

 

 

Istrski gonič
Istrski gonič

 

ISTRSKI GONIČ

 


6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)

 

Velikost: od 44 do 56 cm (idealno za samca 50 cm, za samico 48 cm)

 

Teža: od 14 do 20 kg

 

Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme

 

Njegova domovina je Hrvaška. Pasma je stara, saj obstaja že od srednjega veka. Med balkanskimi goniči velja za najstarejšo. Njegovi predniki so azijski hrti, evropski mastifi in goniči. Vzrejena je bila na področju bivše Jugoslavije. Pasma je avtohtona hrvaška pasma, čeprav izvira iz Slovenije. V začetku 20. stoletja se je z vzrejo intenzivno ukvarjal slovenski kinolog dr. Ivan Lovrenčič. Dokumentacija o tem je bila skoraj vsa uničena med drugo svetovno vojno. Uporabljali so ga za lov v tropu na zajce in lisice. Prilagojen je za gibanje po zahtevnem terenu v različnih vremenskih razmerah. Uradni standard FCI je bil priznan leta 2003. V sedanjem času ga uporabljajo za lovskega psa (goniča in krvosledca) in družinskega psa.

 

Opis pasme

 

Po obliki je Istrski kratkodlaki gonič srednje velik, mišičast, kompakten, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, svetleča, gosta in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: snežno bela z oranžno rumenimi lisami po uhljih in preko oči (maska). Tudi drugod po telesu so dovoljene lise. Nekateri predstavniki te pasme so popolnoma beli. Dlaka mu nudi dobro zaščito pred vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.   

 

Karakter pasme

 

Po naravi je Istrski kratkodlaki gonič inteligenten, učljiv, zelo delaven, gibčen, vztrajen, odločen, vzdržljiv, prijazen, zelo dinamičen, zelo temperamenten, vihrav, poslušen, pozoren na dogajanje v okolici, občutljiv na krivice, igriv, odličen lovec, občasno trmast, zvest, družaben, ljubezniv, uravnovešen, pogumen, močan, doma umirjen, nežen, potrpežljiv. Voh ima izjemno razvit. Njegovo lajanje je močno in glasno. Možne negativne lastnosti: nervoza, prepirljivost, preveč lajanja – povezano z nepravilno vzgojo, osamljenostjo in premalo aktivnosti. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, je potrpežljiv, nežen in uživa v igri z njimi. Pri manjših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva zadržan in z lajanjem opozori na njihovo prisotnost, kasneje prijazen. Ob pravilni socializaciji poznane živali dobro sprejema, nepoznane živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, zelo aktiven (lovec, športnik, rekreativec), dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, uporabljati mora zgolj pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Priporočljivo je osnovno šolanje poslušnosti. Primerno bivalno okolje je tako pesjak z ograjenim vrtom, kot tudi bivanje v stanovanju. Ne sme biti zaprt v pesjaku ali privezan na verigi, ker to slabo prenaša. Potrebuje zelo veliko različnih dejavnosti – fizičnih in umskih.

 

Zdravje pasme

 

Pasma je zelo zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

 

 

 

Brandel brak
Brandel brak

 

BRANDEL BRAK

 

 

FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)

 

Velikost:  samec meri od 50 do 56 cm , samica meri od 48 do 54 cm

 

Teža: od 16 do 25 kg

 

Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

 

Njegova domovina je Avstrija. Pasma je stara, saj je bil prvi predstavnik te pasme vpisan v rodovniško knjigo leta 1884. Njegovi predniki so verjetno keltski psi, ki so na to področje prispeli ob preseljevanju. Uporabljali so ga pri lovu na divjega prašiča, zajca, lisico in drugo divjad. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1995. Nastopa predvsem v vlogi lovskega psa, dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih. Razširjen je po vsej Evropi.


Opis pasme

 

Po obliki je Brandl brak srednje velik, močan, masiven, mišičast pes. Dlaka je kratka, sijoča, gosta in mehka. Barva dlake: črna z rjavimi ožigi po prsih, nogah in gobcu. Nad očmi sta značilna pikasta ožiga. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.


Karakter pasme

 

Po naravi je Brandl brak inteligenten, hitro učljiv, dojemljiv, poslušen, vztrajen, dober lovec, oster, umirjen, resen, odgovoren, vzdržljiv, vztrajen, na lovu temperamenten, ubogljiv, vodljiv, preudaren, zaščitniški, dober čuvaj. Možne negativne lastnosti: plašnost, prestrašenost – zaradi pretrde vzgoje, agresivnost (nepravilna vzgoja). Ima odličen voh. Na lastnika je izredno navezan, ostale družinske člane ima rad. Otrokom ne posveča pozornosti in se jim najraje umakne. Do tujcev je zadržan in z lajanjem oznani njihovo prisotnost. Na druge znane živali se ga lahko navadi s primerno in pravočasno socializacijo, neznane živali zaradi lovskega nagona preganja. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (po možnosti lovec), odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, iznajdljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo (ne prenaša nikakršne agresije) in imeti na razpolago veliko časa za druženje in aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, privadi se tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja (tek, daljši sprehodi).


Zdravje pasme

 

Pasma je zelo zdrava.

 

 

 

Beagle
Beagle

 

BEAGLE

 


6. FCI skupina : Goniči in krvosledci



Velikost pasme: Srednje velika pasma.


Velikost (samci in samice): 33 - 40 cm


Teža (samci in samice):10 do 18 kg

 

Življenjska doba pasme: 12 -15 let.

Zgodovina pasme


Prvotno je bil namenjen za lov na zajce. Beaglom podobni psi obstajajo že več kot 2000 let. Vendar je zdajšnji tip Beagla nastal v Veliki Britaniji okoli leta 1830. Njihovo ime "Beagle" pravzaprav izhaja iz francoskega "begueule", kar pomeni nekaj takega kot "zevajoče grlo" ponazarja pa njihov značilni grleni glas, ki ga ustvarjajo pri gonjenju divjadi oziroma ko se zbirajo pred pogonom.
Beagli so bili tako slavni, da so bili upodobljeni na slikah in literaturi že v Elizabetanskih časih. Beagle se je pojavljal tudi v komičnih knjigah, najbolj znan je Snoopy iz komičnega stripa.

 

Opis (videz) pasme


Beagle spada med srednje pasme. Je izvrsten sledni pes, ki slovi po svojem izrednem vohu. Beagle je najmanjši med goniči. Je robusten in kompakten.
Dlaka je kratka in odporna na vremenske vplive.


Barve: *Trobarvni (tri-color) so rjavo-belo-črni.
*Dvobarvni (bi-color) so rjavo-beli.
*Prepovedana je jetrna barva!
*Konica repa mora biti bela.

 

Temperament pasme


Beagle je srčen in neustrašen, zelo radoveden, vedno aktiven, vztrajen, žilav in odločen.
Ne sme biti agresiven niti zelo sramežljiv.

Beagle ima zelo močan lovski nagon, zato je še danes zelo uspešen in uporabljen pri lovu. Zaradi močnega lovskega nagona ga je zelo težko motivirati za delo s človekom, saj je bil prvotno narejen zato, da dela in razmišlja sam, medtem ko išče in zasleduje sled živali. Zaradi tega je zelo pomembno da se mladička na delo s človekom navaja že v leglu in pa da gredo novi lastniki mladička čim prej v šolo!
Ko je beagle dobro motiviran (največkrat z hrano) lahko z njim treniramo katerikoli kinološki šport, kot so agility, reševanje, itd. Beagle uporablja tudi policija, predvsem v ZDA, za odkrivanje vnosa prepovedane hrane v državo.

 

Nega pasme


Beagle je glede nege zelo nezahteven. Dovolj je krtačenje na teden ali dva in občasno kopanje. Po deževnem in blatnem sprehodu je včasih čisto dovolj, da ga samo zbrišemo z brisačo. Kot vsem drugim pasmam je potrebno vsak mesec rahlo postriči kremplje na tacah, če se ti sami ne obrusijo dovolj. Zelo pomembno je, da na striženje navadimo že mladička, saj imamo kasneje lahko težave. Pri striženju je potrebno biti zelo pazljiv, saj so krvavitve hude, če se odstriže preveč, pes pa ob striženju lahko dobi zelo slabo izkušnjo. Mesečno je potrebno pregledati tudi ušesa in jih po potrebi očistiti ter tedensko umivati zobe, da s tem preprečimo bolezni dlesni.

 

Zdravje pasme


So zelo zdrava pasma, saj nimajo prirojenih bolezni. Zaradi tega so jih farmacevtska podjetja uporabljala tudi za poskuse na živalih.

 

 

 

 

Bavarski barvar
Bavarski barvar

 

BAVARSKI BARVAR

 

 

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 2: Krvosledci

Velikost: samec meri od 45 do 50 cm,  samica meri od 42 do 45 cm

Teža: samec od 25 do 30 kg, samica od 22 do 25 kg

Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

 

Njegova domovina je Nemčija, Bavarska. Vzredil ga je baron Karl Bebenburg konec 19. stoletja. Njegovi predniki so Hannovrski barvar, Švicarski gonič in še nekateri drugi. Prilagojen je za gibanje po hribovitem terenu. Uporabljajo ga za lov (krvosledec).

 

Opis pasme

 

Po obliki je Bavarski barvar srednje velik, mišičast, gibčen in lahek pes. Telo je spotegnjeno in pravokotne oblike. Dlaka je gosta, trda, priležna, rahlo svetleča. Podlanka je kratka in gosta. Po glavi je krajša in bolj tanka, po trebuhu, stegnih in repu je daljša in bolj trda. Barva dlake: jelenje rdeča do rumena (pri tej varianti so hrbet, gobec, uhlji in rep nekoliko temnejši), rumeno rjava, oker, sivo rjava. Nega obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

 

Karakter pasme

 

Po naravi je Bavarski barvar inteligenten, učljiv, vztrajen, vzdržljiv, uravnovešen, miren, zanesljiv, samozavesten, energičen, odločen, dober čuvaj, prijazen, delaven, zvest, potrpežljiv, zanesljiv, odločen, energičen. Ima izjemno razvit voh in velja za specialista med lovskimi psi. Možne negativne lastnosti: stres, destruktivno vedenje – navadno povezano s preveliko osamljenostjo. Na lastnika je izredno naveza, družinske člane ima rad. Otroke ima rad. Do tujcev je nezaupljiv. Domače živali sprejema, če je pravilno in pravočasno socializiran, ostale živali, predvsem prostoživeče, mu pomenijo plen. Primerno bivalno okolje je izoliran pesjak z ograjenim vrtom, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju. Pomembno je, da je večinoma v družbi lastnika oziroma družine, saj težko prenaša osamljenost.

 

Zdravje pasme

 

Pasma je zdrava, kljub temu so lahko prisotne določene zdravstvene težave.

 

 

 

 

Brak jazbečar
Brak jazbečar

 

BRAK JAZBEČAR

 


Izvor: Avstrija


Skupina: 6. krvosledniki


Uporaba: Brak jazbečarja je v osnovi gonič. Uporabljajo ga za vse vrste divjadi, posebej dobro pa se zaradi svoje ostrine obnese pri lovu na divje prašiče. Zaradi dobre vodljivosti in odličnega nosu ga je na zahtevo matične organizacije FCI uvrstila med krvoslednike ob bok bavarskemu in hanoveranskemu barvarju.


Življenjska doba: 12-15 let


Videz: Brak jazbečar je močan in krepak pes nizke rasti s telesno zgradbo značilno za basete.
Glava je krajša z izrazitim prehodom med gobcem in lobanjo, črn smrček in temne oči, čobe so slabo razvite, prilegajoče. Uhlja sta mehka in padajoča, brez zavihkov segata do deračev.
Vrat je mišičast in ne predolg.
Trup je močan in spotegnjen s širokimi in globokimi prsmi. Hrbet raven, ledje močno, trebuh rahlo pritegnjen, križec rahlo padajoč z visoko nastavljenim repom, ki je pri korenu močan in sega skoraj do tal. Na spodnji strani daljša dlaka tvori ščetko.
Noge so v primerjavi s telesom kratke in močnih kosti. Biti morajo vzporedne, zadnje so dobrih kotov. Šape so okrogle in sklenjenih prstov.


Barva: Barva je idealna temna jelenja z ali brez posameznih črnih dlak. Tudi črna z rdeče-rjavimi ožigi po glavi, prsih, nogah in šapah ter spodnjem delu repa. Bela zvezda na prsih dovoljena.


Dlaka: Nekoliko daljša a priležna in močna.


Oskrba: Psa negujemo kot vse kratkodlake pse.


Višina: od 34 do 42 cm
 Idealna za samce 37-38 cm, samice 36-37 cm

Temperament:
Čuvaj: Brak jazbečarji so dobri in ostri čuvaji, vedno se oglasijo redkeje popadejo.
Zaščita: So zelo zaščitniški, posebno pri lovu ko čuvajo plen.
Bistroumnost: Zelo dojemljivi, kar lahko s pridom izkoristimo pri šolanju psa za sledenje po krvni sledi.

 Problemi z zdravjem: Pri brak jazbečarjih se zaradi površne vzreje pogosto dogaja, da preraščajo s standardom določeno višino. Drugih večjih zdravstvenih težav pasma nima.